Milena Zupančič

Veliko let je že minilo od takrat, ko sem prvič prestopila šolski prag. Je lahko moj spomin na tista leta objektiven? Ga ni čas obarval malo po svoje? Kakorkoli: nekatere slike so v meni ostale žive. Zagotovo pa je to zame najlepša, najzanimivejša in najbolj pomembna šola na svetu!

V šoli sta bili samo dve učilnici – v pritličju, zgoraj sta bili stanovanji za družini dveh učiteljic. Učilnica je bila preprosta, a na poseben način je izžarevala nekakšno toplino: lesen ladijski pod, peč na drva, lesene klopi, v njih pa vdolbine za stekleničke s črnilom. Pisanje s črnilom je bilo na začetku res težavno. Namakali smo peresa v to temno tekočino, ponavadi pregloboko, tako da so bili prsti vsi popacani s črnilom. Packe pa so bile pogosto tudi v zvezku. Koliko škripanja peres je bilo slišati v razredu, preden smo ugotovili, da je treba ravnati s peresom in črnilom nežno in rahlo risati črke in številke po papirju.

Nad katedrom je visela obvezna slika maršala Tita. Pouk smo vedno začenjali s pozdravom »Za domovino – s Titom naprej«. Skupaj smo imeli pouk prvi in tretji razred, v drugi učilnici so bili skupaj učenci drugega in četrtega razreda. V šoli se nismo preobuvali v copate in marsikdo med nami je v deževnih dneh sedel v klopi v premočenih čevljih. Malico smo si nosili od doma. To je bilo ponavadi jabolko ali pa kos kruha. Ampak oblekli smo se pa za šolo v najlepše kar smo imeli.

Okoli šole je bil velik vrt, ograjen z žično ograjo. V vrtu pa so rasli grmi, drevesa in tam, kjer je danes igrišče, je bil zelenjavni vrt za učiteljice.

Za šolo je bila velika drvarnica, kamor smo jeseni otroci zlagali ogromne količine drv. V dolgih zimah smo jih potem vsak dan v košari prinašali v razred in jih nalagali v peč iz katere se je včasih prav grdo pokadilo.

Iz tistega časa je tudi živ spomin na t.im. UNRA pakete, ki so jih občasno razdelili med učence. To je bil živooranžen sir iz konzerve in mleko v prahu. Iz tega mleka smo potem doma pekli nekakšno domačo čokolado.

V primerjavi z današnjim časom je bila šola skromna, revna, a mi smo radi hodili vanjo, pa čeprav tudi ob sobotah. Bili smo srečni in veseli otroci. Čeprav smo čutili svojevrstno strahospoštovanje do učiteljic, mislim, da so nas imele rade. Taka je bila zagotovo naša prva »tršica« – učiteljica Vera Rotman.

 

Metka Podjed

Leta 1948 in 1949 nismo imeli malice v šoli, nosili smo od doma kakšno jabolko, spomnim se, da mi je mama dala v lonček nekaj kuhanega fižola ali pa košček domačega kruha, če smo ga imeli. Zadnji dve leti pa smo dobili v šoli košček oranžnega sira ali mleka v prahu.

Športnih dni ni bilo. Šli smo na izlete v Slamnike, na Brezje ali na Kupljenik. Spominjam se tudi zaključnega izleta v Čepovan na Primorsko, kjer je bil doma naš učitelj – upravitelj Mlekuž. Tja smo se peljali z vlakom do Kanala, nato pa peš do Čpovana kakšne 4 ure.

Sama sem imela veliko aktovko, ki mi jo je dal oficir, ki je pri nas stanoval. Sestri pa sta nosili šolske potrebščine v cekarjih.

Večkrat se spominjam, kako smo vsak dan na začetku pouka vsi vstali in zapeli pesem: »Mi smo slovenski pionirji, najmlajši borci, borci za prostost…«

Pohvale: za odličen uspeh knjiga s posvetilom ali nekaj praznih nepopisanih zvezkov, ki so se takrat zelo težko dobili.

 

Nada Klavžar

V prvem razredu smo najprej pisali s klinčkom na tablico. Imeli smo gobico, s katero smo vsako nalogo posebej zbrisali. V drugi polovici leta sem že rabila zvezke, svinčnik, barvne svinčnike in pero na držalo. Pero sem namakala v črnilo. Črnilo je bilo modre, rdeče, zelene in vijolične barve. Brisalcev nisem poznala. Če sem se zmotila, sem dala napako v oklepaj in naprej pravilno napisala. Vse packe sem posušila s pivnikom.

Nekaj posebnega pa sem v osemletki le doživela. Vozila sem se v Bohinjsko Bistrico z vlakom. Osebnih vagonov jim je zmanjkalo, zato smo se vozili v živinskih vagonih. Bohinjci, ki se jim je zdelo smešno, da se morajo tako voziti v službo na Jesenice, so na vsaki postaji vzklikali bee, bee, bee, mu, mu. Bilo je zelo smešno, pa vendar lepo.