Začetek pouka na Bohinjski Beli sega v leto 1852. Do takrat so posamezni otroci obiskovali šolo na Bledu.Podatki o začetku šole so ohranjeni na podlagi pripovedi Antona Kelbla (po domače Katričneka), ki je v kraju veljal za »živi leksikon«. Prvi pouk je bil v privatni hiši pri Stojanu. Ta stavba je bila leta 1929 porušena, na njenem mestu pa zgrajena nova, Šugmanova (sedaj prenovljena Gregorčeva).

Leta 1856 se je šola preselila v mežnarijo. Domačini poznajo to stavbo kot staro šolo. Z avstrijskim osnovnošolskim zakonom iz leta 1869 je bila tudi na Slovenskem vpeljana splošna šolska obveznost. V enorazrednici je bilo otrok vedno več. Prostor je postal premajhen, zato je krajevni šolski odbor (predsednik je bil zgoraj omenjeni Kelbl) dozidal novo učilnico. V njej je potekal pouk štiriintrideset let.

S šolskim letom  1881/82 se je začela pisati šolska kronika. Za prvih deset let je naveden le začetek in konec šolskega leta. Zanimivo je, da se je to začenjalo novembra, končalo pa septembra. Prvi imenovani šolski nadzornik, ki je enkrat letno nadziral pouk, je bil Jakob Aljaž.

4. novembra 1899. leta se je začela graditi na nekdanji Trnarjevi in Bovčevi njivi sedanja šola.

Leta 1903 se je pouk začel v novi šoli. Stara šola je bila prodana podjetju za gradnjo železnice, to pa je v njej uredilo nekakšno bolnico.

V pritličju nove šole je bila učilnica in stanovanje za učitelja, v nadstropju pa veliko stanovanje, v katerem je stanoval inženir, ki je vodil dela pri gradnji železnice.

Marca 1912. leta je Deželni šolski svet za Kranjsko v Ljubljani dovolil odprtje še drugega razreda. To leto je šolo obiskovalo 58 učencev v nižji skupini in 49 učencev v višji skupini. V ponavljalni šoli, ki je trajala od oktobra do aprila, je bilo 21 učencev.

Šolsko leto se je vedno začelo in končalo s sveto mašo. Praznovali so god cesarja Franca Jožefa, cesarice Elizabete in njunih potomcev.

Ob epidemijah nalezljivih bolezni (ošpice, davica, griža, gripa, škrlatinka, …) je bila šola večkrat zaprta. Nekaj otrok je zaradi teh bolezni tudi umrlo.

S šolskim letom 1928/29 se je šolska ura skrajšala na 45 minut. Na šoli je bil ustanovljen podmladek Rdečega križa.

V naslednjem letu je bila med počitnicami v šoli kolonija PRK iz Ljubljane, 1930. leta pa kolonija »Ruski internat« iz Bele Crkve.

Marca 1936. leta je bila šola razširjena v trirazrednico.

Na začetku druge svetovne vojne, 1.maja 1941, je bil na šoli prekinjen pouk v slovenskem jeziku. Učitelji, Vladimir Mlekuž, Amalija Družinšek in Vlasta Dudukovič-Orel, so bili aretirani in odpeljani v okrajne zapore v Radovljici. Obe učiteljici sta bili izpuščeni, učitelj Mlekuž pa je bil skupaj z družino izseljen v Srbijo.

22. septembra se je pričel pouk v nemškem jeziku. Poučevali so nemški učitelj in učiteljice.  Oktobra 1943. leta so Nemci zaradi varnosti šolo zaprli, jo decembra izpraznili in vanjo naselili nemške vojake. Zadnje leto vojne je bil pouk pri Batištu. Učila je le ena nemška učiteljica, dodeljena pa ji je bila domačinka, Družinšek Amalija, ki je smela učiti prvi razred v slovenskem jeziku.

28. maja se je pouk začel ponovno v slovenskem jeziku. V zasilno popravljeni šoli je pouk obiskovalo 88 učencev. Organizirana sta bila podmladek RK in pionirska organizacija. Ta je prevzela ime po najmlajšem padlem borcu iz vasi, Stare Stanku – Petku.

V šolskem letu 1945/46 je bilo na šoli od 1. – 7. razreda 97 učencev, naslednje leto pa je bilo na šoli le še 6 razredov.

Od leta 1947 dalje  so bili na šoli le še prvi štirje razredi, nižjo gimnazijo pa so učenci obiskovali v Bohinjski Bistrici.

V vasi se je pričel graditi mladinski dom. Učenci so pri gradnji aktivno sodelovali. Podajali so strešno opeko, nabirali zdravilna zelišča in z izkupičkom kupili žeblje.

Obdelovali so šolski vrt. Na njem so sadili, sejali, obrezovali in čistili sadno drevje.

Ustanovljeni so bili razni krožki (pevski, dramski, šahovski, ročna dela). Bili so včlanjeni v planinsko društvo, mlade gasilce in strelce.

Postopoma se je popravljalo in obnavljalo šolsko poslopje.

S šolskim letom 1957/58 je bila uvedena osemletka. Septembra 1959. leta pa so začeli učenci obiskovati 5. razred na OŠ Bled.

Leta 1961 je bil ob šoli odkrit spomenik padlim med NOB. Pionirski odred je prevzel skrb za njegovo urejenost.

Šolska njiva je bila preurejena v otroško igrišče.

S šolskim letom 1962/63 je šola postala podružnična šola OŠ Bled.

Največji boj za obstoj šole na Bohinjski Beli pa je povzročil majski potres 1968. leta. Zaradi močno poškodovane stavbe pouk v njej ni bil več mogoč oziroma dovoljen. Po ogledu komisije se je zastavilo vprašanje, kako naprej. Vsem je postalo jasno, da bo ponovno predlagano prešolanje otrok na Bled. Takoj je posredovala krajevna skupnost (predsednik sveta KS Jakob Pretnar, člani: Knafelj Ludvik, Anton Soklič, Alojz Razinger, …), ki je skupaj s civilno zaščito in vojaki preselila potrebno šolsko pohištvo in uredila zasilni učilnici v prenovljenih spodnjih prostorih kulturnega doma. Ustreznost začasnih prostorov je potrdila sanitarna inšpekcija. Sledila so pregovarjanja staršev in krajanov s strani predstavnikov vseh političnih organizacij in društev občine. Neprestano so poudarjali, kako drage so male šole. Belani so ostali odločni in se šoli niso odrekli, saj so se zavedali, kako velik pomen ima za kulturni utrip kraja. Poleg tega so predstavili še potrebo po predšolskem varstvu otrok.  Ko je bila z vrtinami ugotovljena ustrezna trdnost terena, se je začela sanacija in adaptacija stavbe. Po dveh letih gostovanja v kulturnem domu se je jeseni 1978. leta pouk nadaljeval v prenovljeni šoli, v kateri je dobil prostor tudi oddelek vrtca.

V naslednjih letih je pouk potekal utečeno, večjih popravil na sami stavbi ni bilo. Ob šoli je bilo urejeno in asfaltirano igrišče. Tako so tudi mladi v vasi dobili prepotreben prostor za športne dejavnosti.

V osemdesetih letih pa se je pojavil nov problem. V posameznih obdobjih je bilo malo rojstev, to pa je vplivalo na skupno število otrok v šoli. Kar nekajkrat se je šolsko leto začelo s poukom v čisti kombinaciji. Starši so spoznali slabe strani tega načina dela. Da danes poteka pouk v delni kombinaciji, gre zahvala njim in njihovim predstavnikom. Ti so bili: Miro Kelbl,  Janez Kunstelj, Janko Kelbl ; Milan Krivec, Francka Gregorc; Milan Ravnik, Marko Soklič.

Z uvedbo devetletke je nastala prostorska stiska. Večnamenski prostor, v katerem se je izvajala tudi športna vzgoja, je spremenjen v učilnico. Tako so v šolskem letu 2002/2003  potekale ure športne vzgoje na prostem oziroma v dvorani kulturnega doma. Novembra 2003 je bila uresničena načrtovana ureditev podstrešnih prostorov. Pridobili smo novo telovadnico in knjižnico.